Citati avtorja Iztok Geister

»Tokove svojega srca usmerjala sem bolje kakor ostrostrelci.«

»Najbolj slečena je pokrajina na Krasu. Potem ko so z njenega obličja izginile tople hrastove hoste, je spodnebna voda razgalila površje do živoskalne matere. Še zdaj lahko vidimo, kako voda lega na živo skalo, kako jo liže v ušesa in grize v nos, kako jo poljublja na oči in raztaplja v vlažnem objemu.«

»Tako naravoslovci kot naravovarstveniki in ljubitelji narave nikakor ne moremo sprejeti spremembe življenjskih pogojev, kar pa rastlinam in živalim ne povzroča večjih težav, dokler lahko izbirajo med različnimi bolj ali manj ustreznimi razmerami.«

»Nasprotje takšnemu do podrobnosti urejenemu vrtu, recimo mu čistunski, pa je s spontanim rastjem prežet vrt.«

»Ob obdelovanju in negovanju vrta je vedno dobro poskrbeti tudi za sproščanje vrta.«

»Zunanji del ušesa se mi je od nekdaj zdel najbolj likovni del obraza, to nastajanje in minevanje lepote uhlja pa tenkočutno ponazarjajo prav Markove risbe.«

»S Pogačnikom sva odraščala v mestu, kjer se Kokra izliva v Savo, bila sva sošolca v gimnazijskih klopeh, na Laborah, od koder je prelep razgled na legendarno mestno veduto, sva s pomočjo družic tiskala OHO-jevske publikacije in navsezadnje sva tudi oba nagrajenca Prešernovega sklada.«

»Uhelj naj bi bila tista najtišja, stiha in upodobitve vredna stvar v tej poetiki prispodob in preoblikovanj.«

»Vsako uzrtje pogleda stvari, rastline ali živali, me ponovno navda s tolikšno odkritosrčnostjo, da vzkliknem, oho, saj to je vendar edino zveličavno. Naj na veke živi radost, spočeta skozi oko in uho, zakliče.«